Arhiv

Danes nam manjka kritične distance in vrednotenja

V četrtek, 23. januarja 2014, se je v Galeriji Velenje odvil pogovor med umetnostnim zgodovinarjem in kritikom Branetom Kovičem, prevajalcem knjige Velike in male skrivnosti sveta umetnosti, avtoric Danièle Granet in Catherine Lamour, ter slikarjem in članom ter soustanoviteljem umetniške skupine Irwin Romanom Uranjekom.

Odlomek iz knjige, ki pritegne k branju, odpira vprašanje zakaj bi moral svet umetnosti ostati področje, rezervirano za majhno število privilegirancev? Danièle Granet in Catherine Lamour: »Danes umetnost v vseh svojih oblikah popolnoma prežema družbo. Navdihuje modo, ulico, marketing, vsa prizorišča življenja. Na začetku 21. stoletja smo arty, tako kot smo bili v šestdesetih letih rock. To je nova in nepričakovana posledica globalizacije. Vabiva, da nama sledite v odkrivanju tega fascinantnega področja, področja umetnosti, 'ki ničemur ne služi, a je neprecenljiva'.« Ko je Brane Kovič naletel na knjigo, na enem svojih delovnih obiskov v Parizu, knjige kar ni mogel odložiti iz svojih rok. Še več. Tako zelo se ga je dotaknila, da si je zadal poslanstvo, da mora knjiga postati čtivo slovenske bere. In tako je lani konec decembra ugledala luč pod okriljem založbe Modrijan.

Brane Kovič: Knjiga raziskuje tisto, kar je v Sloveniji popolnoma neznano tako umetniku kot ljubitelju in poznavalcu. Zakaj je v svetu umetnosti tako kot je? Zakaj so nekateri uspešni, slavni, dragi? Knjiga razkriva ozadje umetniškega sistema in njenih vlog. Hrbtenica umetniškega sistema je mreža zasebnih galerij. Kjer tega ni, telo ne more stati. V Sloveniji je registriranih 260 zasebnih galerij. Od teh jih ni pet, ki bi živele zgolj od galerijskega dela. V Sloveniji je zato iluzorno govoriti o kakšnih možnostih promocije ali prodora preprosto zato, ker ni umetnostnih galerij.

Roman Uranjek: Jaz bi rekel, da od teh pet, ki si jih ti naštel, sta le dve ali tri, ki zmoreta opravljati galerijsko delo. Zato, če hočete uspeti kot umetnik, morate iti ven, kontaktirati znane galerije v tujini. Samo tisti, ki so vpeti v mednarodni prostor, so lahko uspešni. Najboljša pot mednarodnega uveljavljanja je skozi galerijski in zbirateljski prostor. Druga pot mednarodnega uveljavljanja pa je prodor skozi stroko, bienala, sejme. Drugi paradoks pa je, kako hitro lahko izgineš s trga, potem ko si že uspešen, zaradi nihanj cen. Če nisi pripravljen sprejeti pravil igre, boš padel. Če danes prodaš sliko za 1000 evrov, ker si prepoznaven in uspešen, jutri pa kar tako iz različnih razlogov nekomu za 100 evrov, potem boš izpadel iz igre. Prav tako ne gre igrati v obratno smer. Samo zato, ker te povabijo v tujino, še ne pomeni, da je cena vrednosti tvojega dela s tem narasla s 1000 na 5000 evrov.

Brane Kovič: Kljub vsemu jamranju v Sloveniji, da ni denarja za kulturo, menim, da ga je kolikor ga je, veliko. Problem je le v tem kako se deli. Kdo to dela in zakaj tako dela, mi še danes ni jasno. Zakaj tako grozljiva razmerja v rezanju kolača za različne zvrsti kulture? Poglejte, danes imamo v skoraj vsaki vasi neko gledališče, če ne stalno pa alternativno. In vsak vaški pesnik lahko danes objavi knjigo. Slovenija namreč temelji na ideologiji jezika in strah pred njenim izumrtjem je grozen.

Roman Uranjek: Verjamem, da je problem v tem, da se morajo umetniki uveljaviti v tujini. V Sloveniji pa vsak, ki konča neko umetniško šolo, takoj dobi status kulturnega delavca, in z njim zdravstveno in socialno zavarovanje. V Sloveniji bi morale le tiste galerije, ki dobro delajo, so uveljavljene, dobiti večji kos kulturne pogače, ne pa solidarnostno drobiti v vsako slovensko vas. Ta cehovska solidarnost pa po drugi strani zopet presega svoje meje, ko gre za kopičenje lobističnih, klanovskih skupin.

Brane Kovič: Žal smo danes tu kjer smo zaradi tega, ker kritika v umetnosti izumira. Živimo v globalnem svetu, informacijski dobi, v kateri je vedno več nekih prezentacij, vrednostnih sodb pa vedno manj. Večina kritikov, kustosov, direktorjev galerij se danes boji nastopati v vlogi kritikov, da jih kdo ne bi razglasil za Louisa Leroyja (to je bil umetnostni kritik, ki je razstavo Društva anonimnih umetnikov leta 1874 odklonilno ocenil ter zaradi Monetove slike Impresija sončnega vzhoda slikarje satirično poimenoval 'impresionisti' in zaradi tega neslavno zaslovel). Zato sklepajo kompromise, da dobesedno takoj  po končani akademiji  postavljajo dela v muzeje. S kritiko bi bili sicer ali osebni sovražnik umetnika ali idiot. Svet pa še kako potrebuje kritično distanco in vrednotenje, ki jo želi zbuditi pričujoča knjiga Velike in male skrivnosti sveta umetnosti.

Urška Ojsteršek