Video posnetek odprtja razstave RAZ DVA TRI in performansa Sanje Nešković Peršin in Mateje Železnik
V sklopu spletne akcije Naprej v preteklost, katero organizira Skupnost muzejev Slovenije objavljamo video posnetek odprtja razstave RAZ DVA TRI in performansa Sanje Nešković Peršin in Mateje Železnik. Video posnetek je nastal, 7. marca 2025 v Galeriji Velenje.
Video posnetek si lahko ogledate na naslednji POVEZAVI.
#naprejvpreteklost, #muzejinprihodnost, #muzejinzabava.
Snemanje in obdelava video posnetka: Peter Žagar.
Prikazana sta dva ločena performansa:
Točka. Brez povratka (2021), – zasnova: Sanja Nešković Peršin, prvi performans na video posnetku v izvedbi Sanje Nešković Peršin v zgornjem nadstropju galerije. Skladba Trans, Sašo Kalan.
Točka. Brez povratka. nas postavi pred gozd lebdečih plaščev pastelnih barv. Skozi ta gozd se na špicah premika sprva skoraj nevidna ženska silhueta. Njen obraz je skrit za gosto čelado las in ne moremo je prepoznati. Kdo je ta oseba? Deluje kot baletna prikazen, ujeta v vmesnem prostoru, med preteklostjo in sedanjostjo ter med javnim in zasebnim. Plašči, med katerimi se premika, so bili del predstave Kompozicija, ki jo je koreografirala v SNG Opera in balet Ljubljana, a takrat so predstavljali nekaj drugega. Šele ko so v enem kontekstu odslužili svoje, so lahko zaživeli v novem. Tako kot njeno telo. To telo nikoli ne bo več plesalo tako, kot je včasih. To je točka brez povratka: nemogoče je dvakrat stopiti v isto reko in nemogoče je dvakrat stopiti v isto vlogo. Plašč je simbol javnega življenja: pomislite na Gogoljevega Akakija Akakijeviča, ki je, ko so mu ukradli plašč, umrl. Plašč je bil njegova vez s svetom. Plašč je oblačilo, ki najglasneje priča o družbenem statusu in razredni pripadnosti: krznen plašč, pošvedran plašč, površnik, dežni plašč: plašč, ki nas skrije pred svetom in po drugi strani razkriva več, kot bi želeli povedati. Plesati med plašči pomeni plesati med različnimi družbenimi vlogami, na špicah loviti ravnotežje med že odigranimi in tistimi, ki še čakajo. Sleči plašč pomeni prihod, obleči plašč pomeni odhod – lebdeči plašči pa ponazarjajo točko med prihodom in odhodom, točko brez povratka.
in Trenutek pred tem (2023) – zasnova: Sanja Nešković Peršin, drugi performans na video posnetku v izvedbi Mateje Železnik v spodnjem nadstropju galerije. Skladba Virgin, Sašo Kalan.
Trenutek pred tem je hip, v katerem se zgosti vse, kar bi bilo lahko mogoče. To je sekunda, preden balerina stopi na oder. In kot naj bi se ob smrti v mislih odvilo celotno življenje, se v trenutku pred tem zgostijo vse izkušnje: vloge, ki so terjale neskončno vaje, a nikoli niso zaživele, milijonkrat ponovljeni gibi, spomin na vse, kar je uspelo, mogoče tudi samo enkrat in potem nikoli več, ali pa trenutek, ko se je neki element iz nemogočega spremenil v vsakdanjega in je telo začelo delati samo od sebe. Prvič skočilo višje, prvič brez doskoka, prvič z občutkom lahkotnosti, prvič brez zadihanosti. Telo postane stroj, in takrat je vsemogočno, pa vendar je v delčku sekunde lahko pokorjeno, potisnjeno iz ravnotežja, plop, na tla. Vse te vaje, vaje, vaje, vsi do popolnosti izmojstreni gibi, ki nikoli niso našli poti na oder, repeticija, ki razosebi telo, da ni nič več kot projekcijsko platno ali zaslon; popolnost, ki zakriva pogled na resničnost. Trenutek pred tem je vmesni prostor, v katerem je mogoče vse, v sekundi, ko mine, pa je tam že oder, ki mu ni mogoče dati nič več, kolikor zmoremo. Umetnost je iskanje pomiritve med tistim, kar mislimo, da zmoremo, in med tem, kar dejansko zmoremo. Trenutek pred tem je nujen, da si lahko verjamemo, da bomo zmogli.
Besedilo in opis performansov: Manca G. Renko